Vljudno vabljeni na otvoritev fotografske razstave "Nova fotografija – pripovedi"

v Savinov likovni salon Žalec, 1.7.2010 ob 19.00

Vljudno vas vabimo na odprtje skupinske razstave
NOVA FOTOGRAFIJA – PRIPOVEDI
ki bo v četrtek, 1. julija 2010, ob 19. uri
v Savinovem likovnem salonu v Žalcu.
Na razstavi se nam bodo s fotografijami predstavili
naslednji avtorji:
Arne Hodalič,
Robert Hutinski,
Rada Kikelj,
Borut Krajnc in
Viljam Lavrenčič.
Razstava bo odprta do 31. avgusta 2010,
vsak dan razen nedelje od 9. do 18. ure,
ob sobotah od 9. do 13. ure.

http://www.zkst-zalec.si/kultura/datoteke/2010/vabilo%20nova%20fotografija.pdf

Fotografska razstava na prostem »Robert Hutinski in Jure Kravanja - Celje – portreti in vedute«

Muzej novejše zgodovine Celje in Rotary klub Celje Barbara Celjska vas v sredo, 14. aprila 2010, ob 12. uri vabita na Trg Celjskih knezov (pred Narodni dom) na odprtje fotografske razstave avtorjev Roberta Hutinskega in Jureta Kravanje.

Slavnostna govornica bo poslanka Državnega zbora Republike Slovenije mag. Andreja Rihter.

Vljudno vabljeni!

Spoštovani obiskovalci razstave, krajani, meščani

Razstavljanje na prostem – v mestu, izza galerijskih in muzejskih zidov, je popularna in prijazna  oblika komunikacije dediščine in umetnosti z obiskovalci, sprehajalci, meščani, krajani, turisti.  Razstava  je na ta način dostopna vedno in vsakomur, brez omejitev, ki jih postavljajo zidovi in odpiralni časi, podnevi in ponoči, ob vsakem vremenu. Na ta način sodobni urbani prostori in krajina dobiva nove vsebine in z njimi se bogati tudi mesto samo. 
Muzej novejše zgodovine Celje je k projektu pristopil  na podlagi usmeritve, da širimo  razstavni  prostor tudi na prosto, izven zidov naše stavbe na Prešernovi ulici, s čimer se želimo še približati obiskovalcem in jim ponuditi tudi drugače oblikovano razstavno formo. Vsebine, ki jo podajajo fotografije avtorjev Jureta Kravanje in Roberta Hutinskega so tematsko povezane s temami naših raziskav, ki vključujejo mesto Celje in različna dogajanja v njem. Na ta način muzej vzpodbuja zavest o mestu in radovednost o njem, krepi občutek prispevanja h kulturi in k življenju mesta in je enakovreden instrument  komuniciranja v urbani krajini.
Muzej tako odpira nov razstavni prostor – galerijo na prostem, upam, da tudi z vašo pomočjo

direktorica Muzeja novejše zgodovine Celje

Tanja Roženbergar Šega

katalog: http://www.muzej-nz-ce.si/fileadmin/files/MNZC_FOTO_april_10.pdf

Razstava Celjski portreti / Exhibition Celje portraits

- 09.09. 2009 ob 19.00 samostojna razstava Celjski portreti v Muzeju novejše zgodovine Celje / 09.09.2009 at 19.00 exhibition Celje portraits in Museum of recent history Celje

http://www.muzej-nz-ce.si/razstave/obcasne-razstave.html

CELJSKI PORTRETI – ROBERT HUTINSKI

Poznam jih. Ne nismo prijatelji, toda srečujem jih v Celju, mestu moje mladosti in, kot je vedno bolj očitno, tudi mestu moje starosti. Nič me ne vleče drugam.
Nekatere pozdravljam, ker smo že stari Celjani. To je moja osebna skupina – vsakdo ima malo drugačno. Z nekaterimi smo v mladosti delili šolske klopi ali pa rabutali sosedove češnje. Z drugimi smo se srečali ob kakšnem dogodku v preteklih desetletjih in jih nisem pozabil, čeprav se njihovih imen v večini slučajev ne spomnim.
Nekatere ošvrknem s pogledom le mimogrede, ker je na njih nekaj, kar pritegne moj pogled. Vem, da so meščani, da si verjetno delimo nekaj zgodovine mesta, kaj več pa ne.
Nekatere opazim že od daleč in se za njimi celo ozrem, ker izstopajo in jih poznamo vsi. Nekatere med njimi poznam po imenu, z drugimi se pozdravljam, vse pa srečujem dokaj pogosto.
Samo nekaterih še nisem zamerkal, verjetno so se nam redko prekrižale poti. Morda niso pravi Celjani. Verjetno jih pot ne zanese pogosto v mesto. Morda so doma iz okolice in pridejo v mesto le na preglede k zdravniku, po overovitev k notarju ali pa preprosto k Železninarju po šraufe. Pa so pozabili, da ga ni več – Železninarja namreč. Ali pa sem bil jaz z mislimi drugje in sem jih spregledal.
Robert Hutinski pa jih ni. Odločil se je, da jih bo ovekovečil. Delo, ki je trajalo več mesecev in je na prvi pogled zelo lagodno. Usedeš se pred kavarno v centru mesta, naročiš kavico, prižgeš cigareto, kramljaš s prijatelji in čakaš. Fotoaparat počiva vklopljen na sosednjem sedežu. Potem pa – spustiš kavico, cigareto in brez, da bi naklonil besedo prijateljem – zagrabiš fotoaparat in se zaženeš na ulico. Tam je, tisti ta pravi. Se postaviš predenj, ga z očmi vprašaš za dovoljenje in škljoc. Včasih samo enkrat. Več ponavadi tudi ni potrebno. Okolje ti je poznano, poznaš svetlobo in kulise celjskih fasad.
Odlične ideje so enostavne, njihova realizacija pa običajno ni. Pričujoče fotografije so nastajale leto dni. Ko se je Hutinski odločil za koncept, je moral samo še nabaviti nekaj specializirane opreme in čakati na »ta prave«. Na stotine ur je v tem letu presedel in prehodil po Celju. Ne oziraje se na vreme in frekvenco mimoidočih v starem mestnem jedru. Zavedal se je, da ima močan koncept, ki bo omogočil odlično zbirko podob.
Tehnika fotografiranja z majhno globinsko ostrino je osamila portretirance, naknadna obdelava pa je poudarila njihove poteze. A česar na posnetku ni, ne moreš poudariti. Avtorjeva glavna odlika je, da je v množici prepoznal primerne osebe in jih na sebi svojstven način upodobil.
Zaradi tehnike fotografiranja z zamegljenim ozadjem bi lahko ti portreti nastali kjerkoli. Mesto na fotografijah ni neposredno prisotno. Samo najbolj vešči opazovalci bodo pri nekaterih fotografijah lahko ugotovili, kje so bili posnete. Fotografije Roberta Hutinskega niso razglednice mesta Celja, so razglednice Celjanov. To so podobe izumirajoče vrste, ki izginja hkrati z odmiranjem starega mestnega jedra. »Celjski portreti« Roberta Hutinskega so hommage mestu Celju in njegovim prebivalcem, da ne bomo nekoč gledali samo zgodovinske slike pročelij izumirajočega mesta, temveč tudi tiste, ki so tukaj živeli in ustvarjali na začetku 21. stoletja, ko mesto še niso bili samo nakupovalni centri.

Le redki se nasmihajo, nihče se ne smeji – le zakaj?

Marko Rebov

PORTRAITS OF CELJE

I know some of these people - no, we may not be friends, but we meet in Celje, the city of my youth which is  steadily becoming the city of my old age. Nothing can drag me away!
I greet some of them  because we are old City friends. These are my peer group – every person has their own gang.  We went to school together and joined forces to steal the neighbor's cherries. Others are new acquaintances and I recognize their faces even if i do not remember their names. To some I give a glancing look simply because something about them catches my eye.
Only a few of them are familiar. Maybe the rest are not original Celje folk, maybe they are just passing through.  Visiting family, or maybe the doctor. Or do I simply overlook them because I am so deeply absorbed in my thoughts?
Not Robert Hutinski!  He has decided to ensure these remarkable citizen's place in the history books. His work  at first glance seems to be easy enough.  You sit down, relax, grab a beer, light a cigarette and wait for the right moment to arrive.  Suddenly, you find it – the perfect subject - you put out your cigarette, jump up and abandon everything.  This is it - this is the right one.  Seeking permission, sometimes only by eye contact,  then the  snapping starts…usually just one or two shots.  That is all that is needed - he is completely  aware of the light conditions  and background.  Celje is after all his city and the city itself is imprinted on his soul.
In all weathers he has spent hours roaming  alone, like a drifter in search of the perfect subject.
The technique  of low edge depth isolates the subjects,editing the pictures emphasizes their movement. But, what cannot be seen on the shot is the photographer's main strength – his ability to recognize the most appropriate person within a crowd.
These portraits could  be pictured anywhere –the location is a mystery because of the blurred background. Celje itself is not revealed on the photographs. These pictures are not intended as a postcard of the city  but exist to highlight  the people of Celje. These  images portray a  declining species,ghosts disappearing with the town's old heart. Robert Hutinski's Celje portraits  are a tribute to Celje and it's residents.   His work has ensured that the memory of the people that lived and worked here well before the city was overrun with shopping centers is preserved forever.
Some of them are smiling, some of them give me just a hint of their smile…. I wonder what they are thinking?

Marko Rebov