REVIEWS

ROBERT HUTINSKI – Dom – Otroška Zgodba

 

Pod imenom Ukradeni otroci je v zgodovinski spomin Slovencev zapisana usoda več kot 600 slovenskih otrok, ki so bili med drugo svetovno vojno,  največ  avgusta 1942 v Celju, nasilno ločeni od staršev ter odpeljani v posebna nemška mladinska taborišča.


 V obrambi pred nacistično raznarodovalno politiko se je že poleti 1941, nekaj mesecev po okupaciji Slovenije, začel razvijati oborožen odpor, ki so mu sledili povračilni ukrepi – aretacije, mučenja, deportacije in ustrelitve aktivnih članov odpora oz. partizanov njihovih sodelavcev. Nacistično nasilje pa se ni omejilo le na  posameznike, temveč je prizadelo tudi njihove družine. Na podlagi Himmlerjevih navodil so v začetku avgusta 1942 okupacijske oblasti na čelu z Gestapom izvedle dotlej najmnožičnejšo akcijo, v kateri je  bilo aretiranih in v zbirno taborišče v eni od celjskih osnovnih šol pripeljanih skoraj 1300 ljudi, čez nekaj dni pa je sledil še drugi val aretacij. V obeh primerih so aretirane ločili po spolu oz. starosti. Odrasle moške in ženske so odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz, kjer jih je večina še isto leto umrla, starejše od 55 let pa v taborišče Baumgarten na Bavarskem. Otroke in mladostnike do 18. leta, več kot 600 dečkov in deklic, katerih število je kasneje še naraslo, so v dveh transportih odpeljali v prehodno taborišče Volksdeutsche Mittelstelle v Frohnleiten pri Gradcu, jih tam pregledali, ocenili in razvrstili po rasnih kriterijih, nato pa premestili v mladinska taborišča po vsem rajhu. Tam so jim z nasilno prevzgojo skušali odvzeti vse, kar bi jih spominjalo na njihov dom in izvor, pogosto so bili izpostavljeni pomanjkanju hrane, mrazu, bolezenskim epidemijam ter trdemu delu. Nekaj jih je pomrlo, nekaj izginilo, večina pa je v taboriščih dočakala konec vojne ter se preko repatriacijskih centrov vrnila domov.  Še bolj kruta je bila usoda dojenčkov in otrok do tretjega leta starosti, ki so jih iz Frohnleitna odpeljali najprej v Mainburg, nato pa v razne domove organizacije Lebensborn, kjer so jim spremenili identiteto in jih dali v posvojitev nemškim družinam. Povojno iskanje in vračanje je bilo tako za otroke kot njihove svojce dolgotrajno ter boleče, v številnih primerih pa tudi neuspešno, saj se je za mnogimi izgubila vsaka sled.


Ukradeni otroci veljajo za eno najhuje prizadetih skupin žrtev okupatorjevega nasilja na Slovenskem. Ostali so sirote, z izgubljenim delom mladosti, bolečimi spomini in nezaceljenimi ranami, ki so pogosto vplivale na njihovo nadaljnjo življenjsko pot.  Za ohranjanje njihovega spomina ter njegovo umeščanje v zgodovinsko zavest pomaga skrbeti Muzej novejše zgodovine Celje, ki tudi hrani redke  fotografije, dokumente, predmete, pričevanja in ostalo snovno ter nesnovno dediščino in zapuščino ukradenih otrok. Obenem njihova tragična usoda ostaja navdih za različne umetniške interpretacije ,v tem primeru skozi oči Roberta Hutinskega, saj nam njegova serija skozi konkretni primer dogajanja v preteklosti odpira številna univerzalna, globalna in ,žal, še vedno aktualna vprašanja o vlogi in položaju otrok v kontekstu vojn, nasilja in drugih kršitev človekovih (in otrokovih) pravic.

 

Tone Kregar