REVIEWS

ROBERT HUTINSKI - ECCE HOMO ALI PROBLEM INDIVIDUALNE ZAVESTI IN UNIVERZALNEGA

Naslov fotografske serije je kajpak iz Janezovega evangelija, kar ni naključje, ima pa logično nadaljevanje, o katerem lahko razmišljamo in tudi moramo, saj je taka naša dolžnost, kot bo razvidno čisto na koncu tega zapisa.

Jezus je torej prišel ven. Imel je trnovo krono in škrlaten plašč. Pilat jim je rekel: Glejte, človek! (Jn, 19,5) Torej smemo brez ovinkarjenja reči, da si je Robert Hutinski kot fotograf zadal težko nalogo, da bo s serijo spregovoril o človeku, o človeškem, zelo človeškem, in o svetu, o tem, kar je v njegovem jedru.

Kar je zelo človeško, je namreč po nujnosti zavezano univerzalnemu. Fotograf se tega zaveda, zato skuša razumeti, kakšna je njegova vloga na tem svetu, kakšna je njegova univerzalna dolžnost, ki je obenem tudi dolžnost slehernega človeškega bitja. Univerzalno je namreč problem za vsako človeško bitje, ne zgolj za filozofe in umetnike. In morda je za začetek tega komentarja treba reči, kar sta vedela že Descartes in Locke: senzibilno, kar lahko zaznamo, ni značilnost ali lastnost objektov v svetu ali celo samega sveta, temveč je odnos, je vrsta odnosov, zaradi katerih je svet naložen v plasteh in je zguban, kot bi rekel Leibniz.

Obrat v razmišljanju je zelo pomemben; serija Roberta Hutinskega je namreč korelativna temu obratu, kar je tudi izjemno pomembno. To preprosto pomeni, da fotograf ne fotografira sveta ali objektov v njem, kot da so danosti, temveč odnose, relacije, razmerja, gube, plasti, nekaj torej, kar ravno ni danost in tudi ne more biti. Ali drugače rečeno: Robert dela natanko to, kar je v jedru človekove zavesti o svetu. Ne smemo namreč misliti, da zavest zrcali svet in objekte, ki so že od nekdaj tam zunaj. Daleč od tega: svet namreč obstaja le, če se zavest transcendira v odnosu do njega, kar pomeni, da ne more biti statična, čeprav imamo v vsakdanjem življenju vtis, da je prav taka.

Svet ni statičen, ni danost, zavest ni statična in ni danost.

V resnici je zavest precej drugačna, kot verjame vsakdanja zavest, in Robert skuša dognati, kakšna je onkraj klišejev in dogem; razumeti skuša anonimno zavest, emancipatorno zavest o navadnih ljudeh in njihovi anonimnosti, kar morda res najbolj pride do izraza ob katastrofah, kakršna je holokavst. Zavest je namreč vselej problem, ne rešitev. Lepota tega problema pa je, da je problem univerzalnega neposredno povezan s problemom zavesti, kar je seveda zelo logično. Bit ne obstaja pred tem, kar je domnevno dano, temveč se daje kot nekaj, kar je pred vsako danostjo, če lahko parafraziram izvrstnega francoskega filozofa Quentina Meillassouxa.

Kaj vse to pomeni? Pomeni tole. Odnos med mislijo in bitjo je logično pred vsako empirično izjavo o svetu. Svet ima torej pomen le, če je dan mislečemu bitju. Robert sega s fotografijami ravno v srce tega, kar je dano mislečemu bitju. In kaj je v srcu danega? V srcu danega je natanko nekaj, kar ni dano. Robert raziskuje posledice, ki se kajpak najbolj dramatično pokažejo v katastrofi, kakršna je holokavst. Vprašanje je na mestu: kako se je sploh lahko zgodil?

Odgovor na vprašanje nikakor ni preprost. Svet je namreč zaradi tega, kar je v njegovem srcu, vselej radikalno odprt, zato je zgrešeno vsako razmišljanje, da fotograf gleda na svet s svojimi očmi. Fotograf sveta sploh ne more gledati s svojimi očmi, ker svet ne obstaja drugače kot množica možnosti, ki seveda niso danosti, saj so virtualne. In tudi subjekt (na primer fotograf) ni entiteta ali danost, temveč je množica možnosti.

Kako potemtakem fotograf gleda svet? Fotograf ne gleda sveta, temveč ga ustvarja. Virtualne možnosti omogočajo norme, zaradi katerih lahko kaj vemo ali spoznamo, vidimo oziroma razumemo. Brez njih ne moremo videti ničesar in ne moremo razumeti ničesar. V tej perspektivi se Robert približuje sami filozofiji, saj ustvarja nove egalitarne norme, zaradi katerih lahko vidimo in razumemo ravno zato, ker nikoli ne vidimo danosti. Pogoj filozofije je namreč pripoznanje obstoja nečesa, kar je generično človeško in česar ni mogoče reducirati; v tej perspektivi je vsak človek enak vsakemu drugemu človeku.

Kar je generično človeško, je pogoj vsakega mogočega sveta. Odpiranje odprtemu, kar je temeljna emancipatorična dolžnost umetnika in filozofa, lahko trči tudi na nepremostljivo oviro, zaradi česar se lahko zgodi apokalipsa.

Cilj fotografiranja in filozofiranja je zato radikalno enak: preobrazba subjektivnosti, nova subjektna pozicija. A ne v svetu, temveč tako, da bo zaradi nje (drugačen, boljši) svet šele mogoč. Hrbtna stran spoznanja o tem, kar je v srcu realnosti, je kajpak zgodba o človekovi zmožnosti, da vendarle reducira, česar sicer ni mogoče reducirati. Holokavst namreč ni nič drugega kot gigantski poskus krčenja človeškega na nekaj ne-človeškega. Holokavst je zato stroj, čista mašina brez življenja. Robert upodablja srhljive učinke njenega delovanja.

Serija Ecce Homo je torej obenem o človeškem in o tem, kar je Nietzsche imenoval preveč človeško. Človek je namreč edino živo bitje, ki lahko uničuje, kar je v samem jedru sveta. Na Robertovih fotografijah zato ni simuliranih lepih ljudi ali romantičnih prizorov, saj nenehno govori o holokavstu kot mašini in o ljudeh znotraj njega.

Na fotografijah odkrivamo tudi to, kar je značilno za Wagnerjevo glasbo. Wagner v svojih dramah namreč ves čas govori o tanatosu, gonu smrti, ki je večnost, neskončnost trpljenja človeških bitij, paradoksno trpljenje, zaradi katerega ne umreš, kar seveda pomeni, da je tako življenje neprimerno hujše od smrti. Wagner s svojo glasbo prav zaradi zapisanega ne sledi nobenemu vnaprej izdelanemu programu, temveč raziskuje, kar je onkraj odra, na katerem nastajajo privlačne iluzije za spektakelsko naravnane gledalce, ki lahko vodijo tudi v demoniziranje sveta, v to, kar se je pred očmi zaslepljenih množic dogajalo na primer v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Glasba je v taki perspektivi privlačen oder za iluzije, ki prekrivajo vsakdanjo bedo ljudi, pravi Wagner z glasbo. Robert Hutinski pa s fotografijami dodaja: ne zanima me vsakdanje življenje, ujeto v fantazmatske okvire, ne zanima me patos, ki prekriva dramo življenja, saj me zanima prav njegova drama, zanima pa me tudi univerzalno kot odprtost sveta, ki jo je vselej mogoče prepoznati v detajlih tega, kar imenujemo človeško. Robertove fotografije moramo zato gledati skozi detajle in detajlno.

Roberta torej zanima človeško onkraj vsiljenih predstav in medijsko podprtih klišejev o njem. Zanima ga, kar je skromno, kajti resnično človeško je vselej skromno, kot je bil skromen Jezus Kristus, čeprav je tudi kreativno. Robertove fotografije so skromne in natanko v tej skromnosti so tudi radikalne, saj ustvarjajo prepričljive občutke o tem, kar je v jedru sveta, ki nikoli ne more biti danost in tudi ne bi bilo prav, da bi postalo danost, kajti ko skušajo ljudje na silo ustvariti tako danost, vselej sledi katastrofa, ki je lahko individualna ali globalna.

Ljudje niso hoteli, da bi Poncij Pilat izpustil Jezusa, ker ni našel nobene krivde na njem, zato ga je PP prijel in ga dal bičati, vojaki pa so spletli iz trnja krono in mu jo dali na glavo, kot pišemo (pardon: beremo) v evangeliju.

O tem govori Robert: o večno nujni apokalipsi, ki pomeni dvoje. Prvič. Trenutek, ko se ljudje zavedo resnice svojega življenja. Navadno je že prepozno, da bi kaj storili, zato sledi individualna ali obča katastrofa, spoznanje, da se je pravzaprav že nekaj časa dogajala, le da je nihče ni prepoznal ali vzel resno, če je že vedel zanjo. Drugič. Apokalipsa je katastrofa, saj se svet zruši in za nekaj časa obleži v ruševinah.

Fotografova dolžnost na tem svetu je sedaj jasna: razmišljati o njegovi resnici in vztrajati v emancipatorični in egalitarni odprtosti sveta. Ko se svet zapre, je namreč prepozno in je vsega konec. Takrat ostane samo še to, da se na podlagi pričevanj ruševin česa naučimo in se spremenimo. Robert nam s fotografijami ponuja priložnost, da to tudi zares naredimo.

Dušan Rutar