REVIEWS

ROBERT HUTINSKI - CELJSKI PORTRETI

Poznam jih. Ne nismo prijatelji, toda srečujem jih v Celju, mestu moje mladosti in, kot je vedno bolj očitno, tudi mestu moje starosti. Nič me ne vleče drugam.
Nekatere pozdravljam, ker smo že stari Celjani. To je moja osebna skupina – vsakdo ima malo drugačno. Z nekaterimi smo v mladosti delili šolske klopi ali pa rabutali sosedove češnje. Z drugimi smo se srečali ob kakšnem dogodku v preteklih desetletjih in jih nisem pozabil, čeprav se njihovih imen v večini slučajev ne spomnim.
Nekatere ošvrknem s pogledom le mimogrede, ker je na njih nekaj, kar pritegne moj pogled. Vem, da so meščani, da si verjetno delimo nekaj zgodovine mesta, kaj več pa ne.
Nekatere opazim že od daleč in se za njimi celo ozrem, ker izstopajo in jih poznamo vsi. Nekatere med njimi poznam po imenu, z drugimi se pozdravljam, vse pa srečujem dokaj pogosto.
Samo nekaterih še nisem zamerkal, verjetno so se nam redko prekrižale poti. Morda niso pravi Celjani. Verjetno jih pot ne zanese pogosto v mesto. Morda so doma iz okolice in pridejo v mesto le na preglede k zdravniku, po overovitev k notarju ali pa preprosto k Železninarju po šraufe. Pa so pozabili, da ga ni več – Železninarja namreč. Ali pa sem bil jaz z mislimi drugje in sem jih spregledal.
Robert Hutinski pa jih ni. Odločil se je, da jih bo ovekovečil. Delo, ki je trajalo več mesecev in je na prvi pogled zelo lagodno. Usedeš se pred kavarno v centru mesta, naročiš kavico, prižgeš cigareto, kramljaš s prijatelji in čakaš. Fotoaparat počiva vklopljen na sosednjem sedežu. Potem pa – spustiš kavico, cigareto in brez, da bi naklonil besedo prijateljem – zagrabiš fotoaparat in se zaženeš na ulico. Tam je, tisti ta pravi. Se postaviš predenj, ga z očmi vprašaš za dovoljenje in škljoc. Včasih samo enkrat. Več ponavadi tudi ni potrebno. Okolje ti je poznano, poznaš svetlobo in kulise celjskih fasad.
Odlične ideje so enostavne, njihova realizacija pa običajno ni. Pričujoče fotografije so nastajale leto dni. Ko se je Hutinski odločil za koncept, je moral samo še nabaviti nekaj specializirane opreme in čakati na »ta prave«. Na stotine ur je v tem letu presedel in prehodil po Celju. Ne oziraje se na vreme in frekvenco mimoidočih v starem mestnem jedru. Zavedal se je, da ima močan koncept, ki bo omogočil odlično zbirko podob.
Tehnika fotografiranja z majhno globinsko ostrino je osamila portretirance, naknadna obdelava pa je poudarila njihove poteze. A česar na posnetku ni, ne moreš poudariti. Avtorjeva glavna odlika je, da je v množici prepoznal primerne osebe in jih na sebi svojstven način upodobil.
Zaradi tehnike fotografiranja z zamegljenim ozadjem bi lahko ti portreti nastali kjerkoli. Mesto na fotografijah ni neposredno prisotno. Samo najbolj vešči opazovalci bodo pri nekaterih fotografijah lahko ugotovili, kje so bili posnete. Fotografije Roberta Hutinskega niso razglednice mesta Celja, so razglednice Celjanov. To so podobe izumirajoče vrste, ki izginja hkrati z odmiranjem starega mestnega jedra. Celjski portreti Roberta Hutinskega so hommage mestu Celju in njegovim prebivalcem, da ne bomo nekoč gledali samo zgodovinske slike pročelij izumirajočega mesta, temveč tudi tiste, ki so tukaj živeli in ustvarjali na začetku 21. stoletja, ko mesto še niso bili samo nakupovalni centri.

Marko Rebov