REVIEWS

ROBERT HUTINSKI – Za-bris

 

Druga svetovna vojna, končana pred sedemdesetimi leti, je tudi na Slovenskem v tolikšni meri zaznamovala toliko človeških usod, da se je globoko, tako rekoč neizbrisno vtisnila v kolektivni spomin prostora in njegovih ljudi. Zato ne preseneča, da tudi sedem desetletij pozneje o takratnih dogodkih na naših tleh – od narave okupacije in odpora proti njej, do njenih končnih narodno-političnih in družbeno-ekonomskih posledic – potekajo številne polemike nasprotujočih si pogledov in stališč. Z neusihanjem njihove dinamike vojna kaže svojo moč in vpliv na vedno nove generacije, ki o tej isti vojni razmišljajo vedno znova, čeprav ne nujno po novem, in vse prevečkrat zgolj na osnovi slepe vere v en ali drug dogmatski, ideološko in politično iluminirani kodeks. Kar ovira kritično distančno, kolikor le mogoče objektivno umeščanje v nacionalno zgodovinsko zavest in se odraža v sodobni nacionalni identiteti in samopodobi. Obenem pa ustvarja vrzeli in poraja vedno nove dvome v številne resnice in njihove interpretacije, ki jim je dovoljeno oziroma so prisiljene sobivati v postmodernem svetu, kjer velikim zgodbam ne gre verjeti, pa četudi še tako (z)držijo. Izmed vseh interpretacij preteklosti, je umetniška verjetno še najiskrenejša in najobjektivnejša, zlasti kadar se ji uspe izogniti kategoričnim sodbam in sporočilom. Kot to uspeva pričujočim fotografijam Roberta Hutinskega, ki zgodovinskih dejstev ne relativizirajo, pačijo ali celo revidirajo, temveč s svojo intervencijo le še dodatno izpostavljajo njihovo bistvo. Ne postavljajo jih pod vprašaj, a jih zato vedno znova izprašujejo, pri čemer je njihova umetniška reinterpretacija bolj kot reminiscencam, spoznavanju in razumevanju preteklosti, namenjena aktualni vzpostavitvi odnosa z njo in do nje. Ne gre torej le za to, kako danes misliti zgodovino, temveč predvsem za to, kako jo (ob)čutiti. Za – bris sestavljajo fotografije oziroma fotografski kolaži, ki, kot je za Hutinskega tudi sicer značilno, izhajajo iz neposredne zgodovinske izkušnje njegovega mesta, ki jo avtor ne le umetniško reflektira, temveč z njo tudi neposredno komunicira. V njih se Hutinski vrača sedemdeset let nazaj, v čas nemške okupacije, raznarodovanja in nasilja, znotraj katerega se najdlje zadrži ob njegovem najpretresljivejšem poglavju – usodi slovenskih odporniških družin, katerih može so nacisti postrelili kot partizane ali talce, žene odgnali v taborišča smrti, otrokom pa namenili prevzgojo v posebnih otroških taboriščih ali celo povsem novo, nemško identiteto. Pri čemer v svojem umetniškem izrazu izhaja iz fotografskega dokumenta kot primarnega zgodovinskega vira, tokrat gre za v Auschwitzu posnete identifikacijske fotografije taboriščnikov, praviloma njihove zadnje. V poskusu njihove umetniške (re)interpretacije jih med sabo sooča, iz njih črpa ter izpostavlja kar se mu zdi najpomembneje. A če je prav ta temačnost nedvoumen skupni imenovalec Za – brisa, kako potem v delih Hutinskega razumeti njen očitni kontrapunkt v obliki svetlobe, ki pronica v skoraj vsako fotografijo oziroma iz nje. Možnih odgovorov na to vprašanje ni verjetno nič manj od množice resnic iz uvoda v to pisanje, le da za razliko od njih med sabo niso nujno v izključevalnem nasprotju. Je to luč kot krščanski simbol večnega življenja in obenem prispodoba spomina, ki naj nikoli ne ugasne? Je to svetloba h kateri od nekdaj stremimo, a nas obenem tako močno slepi, da po mračnih labirintih zgodovine zaman tavamo proti njej? Je to morda svarilo, da moramo temo prepoznati, dokler smo še na svetlem, saj bo, ko se zmrači, že prepozno? Ali pa gre zgolj za namig, da je ločnica med mrakom in svetlobo dejansko za – brisana in ostaja nedoumljiva.

 

Tone Kregar